V svoji karieri ste igrali tako doma kot na tujem. Gotovo ima vsaka odločitev svoje prednosti in slabosti, jih lahko navedete?

Alen: »Vsak mlad igralec si želi iti enkrat v tujino. V Sloveniji liga ni na taki ravni, da bi lahko celo kariero igral doma, zato se vsi odločijo za igranje v tujini, kjer so močnejše lige, klubi in tudi finančno se precej bolj izplača. Vsi gledamo na to. Slabost pa je, da si daleč od doma in pogrešaš družino, prijatelje, domačo hrano. Se pa z leti igranja v tujini navadiš tudi tega, dobiš debelejšo kožo in gre lažje.« 

Zdaj ste se vrnili domov. Pogrešate kakšne stvari, povezane z igranjem v tujini? Mogoče hrano ali drugačen način življenja?

Alen: »Štiri leta sem igral v Turčiji in zdaj najbolj pogrešam turško hrano, če moram nekaj izpostaviti. Hrana tam je bila res dobra, kar koli sem poskusil, je bilo vrhunsko, tudi sladice. Česa drugega pa ne pogrešam. Dom je dom in doma je najlepše.«

V svoji karieri ste prepotovali veliko sveta. Obisk katere države bi priporočili in za kaj si je v njej zares treba vzeti čas?

Alen: »Dve leti sem živel v Carigradu in eno leto v Ankari. Istanbul je prelep in se ga splača pogledati, ampak si je treba vzeti čas, da vidiš vsega, saj gre za ogromno mesto. V Turčiji sem imel res lepo izkušnjo. Ko pa smo potovali z reprezentanco, nismo imeli veliko časa za oglede, saj smo bili večinoma le v hotelu in dvorani.«

Po čem mislite, da so si vas zapomnili v tujini in po čem bi si sami želeli, da bi se vas spominjali?

Alen: »Želel bi, da bi si me zapomnili po dobrih igrah. Vsak športnik si želi, da si ga ljudje zapomnijo po dobrih predstavah. To se mi zdi najpomembnejše.«

Kakšen pa je Alen Šket v slačilnici? »Na igrišču sem med bolj tihimi, v slačilnici pa odvisno od razpoloženja. Včasih sem med glasnejšimi, včasih pa med tistimi, ki nič ne govorijo. Čisto odvisno,« je povedal 32-letnik, ki se torej oglasi, ko ima kaj za povedati, drugače pa se drži bolj v ozadju.

Čeprav ste trenutno primorani igrati pred praznimi tribunami in ne morete občutiti pravega ozračja na klubskih tekmah, so vam trenutki, ko so bili navijači vaš sedmi igralec, zagotovo ostali v spominu. Poleg slovenskih, so vas še kje navijači zares pozitivno presenetili?

Najverjetneje ni presenečenje, da je bil tudi tokrat odgovor povezan s Turčijo.

Alen: »Turški (smeh, op.). Ne, resno mislim, turški navijači so eni boljših, kar sem jih videl, pa sem igral že v veliko državah. Turški navijači resnično naredijo pravo vzdušje, tudi, če jih pride malo – 10, 20, 30 – bodo navijali bolj kot cela dvorana. Igrali smo tudi evropske pokale in kamor koli smo šli, so bili turški navijači tam in so navijali za nas ter pričarali nekaj lepega.«

Božičnih praznikov so tako kot vsi veselijo tudi športniki, saj lahko nekaj časa preživijo s svojimi najbližjimi. »Praznike po navadi preživim z družino. Glede tradicije pa težko kaj rečem, mogoče to, da malo prehitro odpremo darila, in sicer že 24. zvečer in ne 25. zjutraj, ampak mislim, da nismo edini. Drugače pa nimamo neke tradicije, praznike preživimo v družinskem krogu,« pravi dolgoletni reprezentančni sprejemalec.