V svoji karieri ste igrali tako doma kot na tujem. Gotovo ima vsaka odločitev svoje prednosti in slabosti, jih lahko navedete?

Nika: »Za letošnjo sezono sem se odločila, da jo odigram v Sloveniji, ker se vračam po operaciji komolca in želim vso rehabilitacijo opraviti doma. Odločila sem se, da bom igrala za Šempeter, ker gre za klub, ki je najbližje mojemu domu in klub, ki mi omogoča povratek. Pred tem sem štiri leta igrala v tujini, v Združenih državah Amerike, in seveda ima to svoje prednosti in slabosti. Ena slabost, ki mogoče niti ni slabost, je, da se je raven odbojke na začetku zelo razlikovala od ravni, ki sem jo bila vajena v Sloveniji. Je bila pa intenzivnost treninga, fitnesa in vsega, kar pride zraven, veliko večja, kot je v Sloveniji. Prednost Slovenije je tudi, da je sezona daljša, kar mi veliko bolj ustreza.«

Življenje 23-letnice se že dolgo vrti okoli odbojke, zato se lažje privadi na življenje v tujini kot doma. »Od svojega 16. leta naprej, ko sem igrala za slovensko mladinsko reprezentanco, so bili domači navajeni, da sem veliko potovala in trenirala ter bila posledično veliko zdoma. Odhod v ZDA mi tako ni predstavljal večje ovire in na novo okolje se ni bilo težko privaditi. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem imela kar malo čuden občutek. Spet živim doma in tega nisem vajena, zato sem potrebovala nekaj časa, da sem se privadila. Lepo je biti doma in igrati v slovenski ligi za ta kratek čas, a osebno se bolj vidim v tujini.«

Katere stvari, povezane z igranjem v tujini, pogrešate? Mogoče hrano ali drugačen način življenja?

Nika: »Sem oseba, ki ima rada nove izzive, z ničemer se hitro ne zadovoljim. Vsake toliko časa rada preizkušam nove stvari, zato se veselim ponovnega igranja v tujini. Že zdaj sem kar malo neučakana. Sem zelo samostojna oseba, ki rada spoznava nove ljudi in kulture. To mi predstavlja ves čar odbojke – da se lahko ukvarjam s športom, ki ga imam neizmerno rada, obenem pa potujem, spoznavam ljudi, okolja.«

V svoji karieri ste prepotovali veliko sveta. Obisk katere države bi priporočili in za kaj si je v njej zares treba vzeti čas?

Nika: »Izpostavila bi kar ZDA. Sicer, ko smo potovali z reprezentanco, mi je bila zares lepa izkušnja Peru. Takrat smo bile stare 16 let in smo v veliki areni igrale pred več tisoč gledalci. Ta dogodek mi je dal nov zagon, da si igranja pred veliko množico ljudi želim tudi v prihodnje, ko bom starejša, bolj izkušena in bom igrala v profesionalni ekipi. Bi pa zagotovo izpostavila ZDA, ki ponujajo veliko priložnosti. Sama sem videla skoraj vso državo in sem res hvaležna za vse to. Lahko sem igrala odbojko in študirala obenem. Veliko mladih si želi izkusiti ZDA in iti v Ameriko, a jih zadržuje strah, da ne bodo zadovoljni. Sama sem se imela neverjetno in bi to takoj ponovila, če bi le lahko. Vsem mladim to priporočam in jim sporočam, da če imajo to možnost, naj jo izkoristijo. Vredno je vsaj poskusiti. Vedno se lahko vrneš domov, če ti ni všeč, drugače pa lahko celo življenje obžaluješ, da si nisi upal poskusiti.«

Po čem mislite, da so si vas zapomnili v tujini in po čem bi si sami želeli, da bi se vas spominjali?

Nika: »V ZDA so si me zapomnili po moji energiji in borbenosti. Tako kot igralka kot oseba sem zelo energična. Pomembno se mi zdi, da se ljudje okoli mene dobro počutijo, da so veseli, zadovoljni. Na igrišču sem zelo borbena, mogoče kar malo hiperaktivna in v Ameriki si me bodo zapomnili po tem. Na splošno pa si želim, da si me zapomnijo kot borbeno igralko, ki je vedno dala vse od sebe, vse pokazala na igrišču in k vsaki ekipi, za katero je igrala, prispevala nekaj novega ter ji obenem pomagala do najboljših uspehov.«

Čeprav ste trenutno primorani igrati pred praznimi tribunami in ne morete občutiti pravega ozračja na tekmah, so vam trenutki, ko so bili navijači vaš sedmi igralec, zagotovo ostali v spominu. Poleg slovenskih, so vas še kje navijači zares pozitivno presenetili?

Nika: »Ostala bom kar pri Peruju. Bilo je pet, šest tisoč ljudi, ki so navijali, eni za tebe, drugi proti tebi. To mi je takrat res dalo dodatno energijo, mene navijači vedno ponesejo. Trenutno, ko igramo v praznih dvoranah, si punce skušamo pomagati med sabo in ohranjati to energijo znotraj ekipe. Peru je res nepozaben spomin, tudi zato, ker smo to takrat gledale z velikimi očmi.«

Nika je štiri leta preživela na Univerzi Pittsburgh, na kateri je lahko usklajevala športne in študijske obveznosti. »Vem, da si veliko ljudi predstavlja ZDA in študij tam iz filmov. Amerika ima res svoj čar, ker predstavljaš univerzo in ne igraš za klub, tako kot smo pri nas vajeni. Najpomembnejše je bilo to, da smo usklajevali treninge in študijske obveznosti skupaj s profesorji z univerze. Naš urnik je bil sestavljen tako, da smo zjutraj imele fitnes in krajši trening, potem so sledila predavanja. V času med predavanji in popoldanskim treningom smo morale biti v nekakšni čitalnici, kjer smo morale preživeti določeno število ur na teden. Tam smo se posvečale inštrukcijam, pisanju nalog in učenju. Potem smo imele triurni trening, ki je trajal do petih, pol šestih. Nekatere smo imele včasih po treningu tudi nočno predavanje, ki je potekalo od šestih do pol devetih. Tako je bil cel dan zapolnjen. Velika prednost ZDA je, da dajejo velik poudarek na izobraževanje. Če v semestru nisi imel določenega povprečja, nisi smel trenirati in si moral cele dneve preživeti v čitalnici. Ko pa si izboljšal ocene in nadoknadil vse študijske obveznosti, si lahko spet treniral in tekmoval. To mi je dalo dodaten zagon, da uspešno zaključim študij. V Sloveniji in drugih državah se težko posvečaš športu in obenem pridobiš izobrazbo, ki ti daje varnost po koncu športne poti. Zame je bila to neverjetna izkušnja, saj sem si od nekdaj želela pridobiti izobrazbo in igrati odbojko obenem. Na trenutke je bilo res naporno z vsemi treningi, ki so zelo intenzivni, a je bilo vredno,« se svojih študijskih dni rada spominja 23-letnica.

Čeprav je obiskala številna ameriška mesta, ji je najljubši še vedno ravno Pittsburgh. »Sama sem iz majhne vasi prišla v to ogromno mesto. Na začetku je težko, potem se pa navadiš. Pittsburgh je res lepo mesto, ljudje so neizmerno prijazni, dajo ti občutek varnosti. Pittsburgh je moj drugi dom. Če bi se morala odločiti, kje v Ameriki bi živela, bi bil to Pittsburgh, ker ni vse tako natrpano in se ljudje ne zaletavajo vate, na ulicah ni pretirane gneče, ljudje bolj uporabljajo kolesa in avtobus. Res lepo mesto je tudi Atlanta.«

V ZDA je mlada odbojkarica spoznala tudi veliko ljudi, ki imajo svoje korenine na območju nekdanje Jugoslavije. »Že v času Jugoslavije se je veliko Srbov in Slovencev preselilo v Pittsburgh. Tam sem spoznala brata in sestro, ki izvirata iz Kamnika. Z njima sem se močno povezala, dve leti nazaj sta tudi obiskala Slovenijo, ker sta želela spoznati svoje daljne sorodnike. Takrat sta se oglasila tudi pri mojih starših. Je pa po tekmah veliko ljudi pristopilo do mene, ker se jim je zdelo, da bi moj priimek znal biti slovensko-srbski. Presenečena sem bila nad številom ljudi, ki so po tekmi prišli do mene in mi povedali, da imajo dalje sorodnike na območju nekdanje Jugoslavije ali da njihov priimek izvira iz Slovenije, Srbije ali Hrvaške. Gre pa po večini za starejše ljudi,« je o ameriški izkušnji še povedala Nika Markovič, ki je z mladinsko reprezentanco leta 2015 osvojila srebrno medaljo, leta 2019 pa je dobila priložnost tudi v članski izbrani vrsti.