Avtor: OZS
V svoji karieri ste igrali tako doma kot na tujem. Gotovo ima vsaka odločitev svoje prednosti in slabosti, jih lahko navedete?
Alen: »Vsak sanja o igranju v najmočnejših ligah in najmočnejših klubih, zato je to gotovo prednost igranja v tujini. Slovenska liga zaradi finančnih sredstev ni tako močna, zato se želijo igralci, ki imajo možnost, dokazati v tujini. Z ženo sva ves čas skupaj, zato nimava problemov, da bi bila ločena in domotožja zato ne občutim preveč. Poznam pa veliko igralcev, ki so v tujini sami ali pa družina potuje in po moje to ni ravno prijetno.«
Je pa slovenski reprezentančni srednji bloker kot dobro lastnost življenja v tujini izpostavil tudi znanje jezikov. »Sicer pa, v več državah, kot živiš, več možnosti imaš za učenje tujih jezikov. Sam sem se tako dobro naučil italijansko, angleško govorijo skoraj vsi, tudi poljsko znam dovolj, da se lahko sporazumevam, francoščina je pa čisto nekaj drugega in je kar težek jezik za učenje,« pravi 34-letnik.
Če bi se vrnili domov, katere stvari, povezane z igranjem v tujini bi pogrešali? Mogoče hrano ali način življenja?
Alen: »Če si doma, si res doma in govoriš materni jezik, medtem ko v tujini spoznavaš nove ljudi, nov jezik in se vsako sezono, leto za letom prilagajaš na novo okolje. Doma poznaš vse ljudi okoli sebe in okolico, kar je lažje, kot pa vsako leto vse doživljati na novo, vendar, kot sem že omenil, žena je ves čas z mano, tako da pri meni ni preveč razlike.«
V svoji karieri ste prepotovali veliko sveta. Obisk katere države bi priporočili in za kaj si je v njej zares treba vzeti čas?
Alen: »Ko smo z reprezentanco igrali v drugi diviziji svetovne lige, smo veliko potovali. Mislim, da je res vredno obiskati Japonsko in njene sosede ter Avstralijo, vendar nismo imeli veliko časa za raziskovanje, tako da težko kaj posebnega priporočim. Sam tudi nisem tak tip človeka, da bi raziskoval znamenitosti in vse naokoli fotografiral, bi pa, kar se kulinarike tiče, priporočil turško hrano. V Franciji pa si je na primer vredno ogledati gradove, ker jih je res veliko.«
Po čem mislite, da so si vas zapomnili v tujini in po čem bi si sami želeli, da bi se vas spominjali?
Alen: »Ta je pa težka. Že to, da se te nekdo spomni kot igralca, ogromno pomeni. Zagotovo pa lahko rečem, da si me v garderobi ne bodo zapomnili kot najglasnejšega.« (smeh)
Čeprav ste trenutno primorani igrati pred praznimi tribunami in ne morete občutiti pravega ozračja na klubskih tekmah, so vam trenutki, ko so bili navijači vaš sedmi igralec, zagotovo ostali v spominu. Poleg slovenskih, so vas še kje navijači zares pozitivno presenetili?
Alen: »Rekel bi, da na Poljskem. Tam so bile tribune vedno polne, ne glede na to, s kom si igral. Tudi navijači so zelo prijazni in kulturni, saj ti čestitajo tudi v primeru, da si premagal njihovo ekipo.«
Pajenk letošnjo sezono prvič igra v Franciji in kot pravi, je zaenkrat bolje, kot si je zamišljal. »Po pravici povedano nisem pričakoval takega sprejema. Tu, kjer živiva, je super, pomagajo, če karkoli rabiš in se potrudijo zate. Čeprav sem prej v ekipi poznal le enega ali dva odbojkarja, so res super ekipa, taka, kot bi si želel. Seveda potrebujemo še nekaj uigravanja, ker nas je v ekipi kar nekaj novih igralcev, ampak mi ni žal, da sem se tako odločil.« Štajerec igra za Poitiers, ki je na šestih tekmah francoske prve lige zmagal trikrat in se trenutno nahaja v spodnji polovici lestvice.