V svoji karieri ste igrali tako doma kot na tujem. Gotovo ima vsaka odločitev svoje prednosti in slabosti, jih lahko navedete?

Saša: »Glavna prednost in zakaj se vsi odločamo, da gremo v tujino, je želja po igranju odbojke na najvišji ravni. Vemo, da je v Sloveniji nivo dober, a je v tujini višji, zato je to glavni razlog za takšno odločitev. Tudi finančno je v tujini boljše. Prednost je tudi v tem, da se osamosvojiš in navadiš računati nase, brez najbližjih in družine, ki je nimaš blizu. Po drugi strani pa je ravno to slaba stran igranja v tujini, saj nimaš opore družine, ki bi jo lahko dobil v slabih trenutkih. Sama sem zelo povezana z družino in se slišimo, kolikor je le mogoče, a na koncu so oddaljeni in jih pogrešam. Na koncu koncev si vedno prepuščen sam sebi. Izpostavila bi še eno slabost in to je, da se v klubih vedno več pričakuje od tujca, saj so ga pripeljali ravno zato, da bi maksimalno pripomogel ekipi in če ne dosežeš tega ali imaš slab dan, si pod večjim pritiskom. Sama k sreči teh težav nikoli nisem imela, a to tveganje vedno obstaja.«

Če bi se vrnili domov, katere stvari, povezane z igranjem v tujini, bi pogrešali? Mogoče hrano ali drugačen način življenja?

Saša: »Vsaka država ima tipično prehrano, tako Turčija kot Kitajska imata kaj, kar bi pogrešala. Jaz uživam v tem, da živim sama, dve leti sedaj s fantom, brez najbližjih, in to je super izkušnja. Rada imam občutek samosvojosti, vseeno pa je na koncu najlepše doma. Slovenija je zares super, lepa država, ki jo imamo vsi radi. Se mi pa za zaključek kariere zdi zelo dobro, da bi se zaključila v Sloveniji, pred domačimi gledalci. O zaključku sicer še ne razmišljam, a ko bom na tej točki, bom zelo dobro premislila o zadnjem koraku.«

V svoji karieri ste prepotovali veliko sveta. Obisk katere države bi priporočili in za kaj si je v njej zares treba vzeti čas?

Saša: »V vseh držav, v katerih sem bila zaenkrat s klubom, z reprezentanco namreč nimamo toliko časa za ogledovanje znamenitosti, mi je bilo všeč. Sicer si tudi v državi, v kateri igram, ne ogledam toliko stvari, kot bi si želela, saj na proste dni več časa posvečam regeneraciji, da se telo spočije. Ker smo ravno v predbožičnem času, bi izpostavila božični sejem v Dresdnu v Nemčiji, kjer sem igrala. To je nekaj najlepšega, kar sem videla in mi je res ostal v spominu in ko bo konec koronskih časov, ga bom skušala ponovno obiskati. Način življenja mi je bil pa zelo všeč v Turčiji, od koder imam same dobre izkušnje, sploh z ljudmi. Vsi so zelo sproščeni, prijazni, odprti. Če pa bi morala izpostaviti državo, kjer je vse malo drugače in posebno, bi izbrala Kitajsko, kjer sem si uspela med drugim ogledati tudi del Pekinga. Kitajska je res čisto drugačna, a zagotovo vredna ogleda.«

Že v preteklih tednih so tudi drugi gostje rubrike Tujina ali domovina omenjali Turčijo, ki je očitno pri vseh pustila velik pečat. »Turčija mogoče pri ljudeh ni prva izbira za obisk. Tudi sama sem šla tja brez nekih pričakovanj. Vedela sem, da tam igrajo dobro odbojko, glede drugih stvari pa nisem vedela, kaj pričakovati, ampak sama sem doživela same pozitivne stvari. Super je bilo,« je turške izkušnje spominja 25-letnica.

Po čem mislite, da so si vas zapomnili v tujini in po čem bi si sami želeli, da bi se vas spominjali?

Saša: »Sama bi si seveda želela, da si me zapomnijo po dobrem igranju odbojke in po dosežkih. To je glavni razlog, da gremo v tujino. Lepo bi bilo, da bi si zapomnili, da sem vedno predana, da si želim, da je ekipa čim bolj povezana in da se to na igrišču potem tudi pokaže. V odbojki uživam vsako leto bolj, res obožujem ta šport in če to ljubezen lahko delim z drugimi na igrišču, ker gre za ekipni šport, mi to res veliko pomeni. Rada bi, da ljudje opazijo, kaj lahko prispevam ekipi, ne samo glede odbojke, ampak tudi počutja znotraj nje, povezanosti.«

Čeprav ste trenutno primorani igrati pred praznimi tribunami in ne morete občutiti pravega ozračja na klubskih tekmah, so vam trenutki, ko so bili navijači vaš sedmi igralec, zagotovo ostali v spominu. Poleg slovenskih, so vas še kje navijači zares pozitivno presenetili?

Saša: »Spet bi rekla Turčija. Res je, da nismo imele tako velike dvorane in da je bilo lahko v njej maksimalno 2000 ljudi, a je bilo vedno nabito polno in glasno. Od navijačev sem vedno prejela pozitivne občutke. Dobro je bili tudi v Nemčiji, kjer je bilo na tekmi lahko nekje 3500 gledalcev in je bilo prav tako vedno polno. Na drugi strani pa so bile dvorane na Kitajskem, kjer sem igrala (igrala je za ekipo Džedžjang, op.), na mojih tekmah skoraj popolnoma prazne.«

Ker so se na Kitajskem, kjer je Saša nazadnje igrala, odločili, da v letošnji sezoni ne bodo igrali s tujci, se je reprezentančna srednja blokerka odločila za sanacijo poškodb, zato nas je zanimalo, ali že kaj pogreša odbojko. »Ja, definitivno, kot sem dejala, vsako leto raje igram. Je pa prišel trenutek, ko sem se odločila, da je to potrebno. Do konca sem čakala na Kitajsko, a se zaradi koronavirusa ni točno vedelo, kaj bo. V klubu, s katerim sem bila že vse dogovorjena, so se odločili, da letos ne bodo imeli tujck, zato sem si rekla, da si bom vzela čas za rehabilitacijo starih poškodb,« pravi Saša Planinšec.

Novoletna želja Mariborčanke je tako vrnitev na odbojkarska igrišča: »Sem na zelo dobri poti okrevanja po operaciji ramena in načrtujem, da bi se januarja, če bo vse po sreči, vrnila na igrišča.« Odlična odbojkarica bo kariero vsaj zaenkrat nadaljevala v Evropi, imena kluba pa še ni mogla izdati, saj se za sodelovanje še dogovarja.