Tine Urnaut se je rodil leta 1988 v Slovenj Gradcu in odraščal v družini, ki je bila že od nekdaj tesno povezana z odbojko, saj so se z njo ukvarjali oče, mama in oba brata. Kljub temu se je v otroštvu preizkusil v različnih športih, že v osnovni šoli pa se je tudi on vse bolj navduševal nad odbojko ter na prve treninge odhajal v OK Fužinar Ravne.

Razkošen talent je začel kazati že zelo zgodaj. Preden pa se je v celoti posvetil dvoranski odbojki, se je preizkusil tudi v odbojki na mivki in leta 2005 v Franciji, skupaj z Nejcem Zemljakom, osvojil naslov svetovnega prvaka v kategoriji do 19 let. Leta 2006 je podpisal pogodbo z ACH Volleyjem in v Ljubljani ostal dve sezoni ter osvojil dva naslova državnih prvakov, dve pokalni lovoriki, dva naslova srednjeevropskih prvakov. V sezoni 2006/07 je ACH Volley slavil tudi v evropskem pokalu Top Teams, ko je bil Urnaut izbran za najboljšega napadalca zaključnega turnirja najboljše četverice.

Kariero je Korošec nadaljeval v Grčiji, pri Olympiakosu in se veselil naslova prvakov, nato pa se je preselil v Italijo in s Piacenzo osvojil superpokal. Sledila je sezona na poljskem, v vrstah Zakse, od koder se je zopet vrnil v Italijo, najprej v San Giustino, zatem v Callipo Sport Vibo Valentia. V sezoni 2013/14 je igral za turški Arkas, nato pa še enkrat zaigral v Serie A, v dresu Top Volley Latine in tri sezone, med letoma 2015 in 2017 še v dresu Trentina. Sledila je še sezona v moštvu Leo Shoes Modena, s katerim je osvojil italijanski superpokal. Kariero je želel nadaljevati na Kitajskem, pri Shanghai Golden Age, a je bilo prvenstvo odpovedano, zato se je vrnil v Evropo in okrepil italijanski Allianz Milano, nato pa odšel v ruski Zenit iz Sankt Peterburga. Urnaut se je v sezoni 2022/23 znova podal v Azijo, tokrat na Japonsko, kjer je igral v dresu JTEKT Stings.

V reprezentanco je bil Urnaut prvič vpoklican pri šestnajstih letih, leta 2011 pa z izbrano vrsto osvojil prvo medaljo, bron v evropski ligi. Štiri leta kasneje je Slovenija slavila v tem tekmovanju in si zagotovila uvrstitev v tretjo kakovostno skupino svetovne lige. Leta 2015 je Urnaut z izbrano vrsto postal evropski podprvak, ekipa je bila za dosežek nagrajena z najvišjim priznanjem na področju športa v Sloveniji, z Bloudkovo nagrado, sam pa je bil izbran v idealno postavo prvenstva ter kasneje istega leta tudi za najbolj perspektivnega evropskega odbojkarja. Leta 2016 je reprezentanca slavila v svetovni ligi, leta 2017 pa je zmagala še v drugi kakovostni skupine FIVB World Toura ter leta 2018 prvič nastopila na svetovnem prvenstvu in osvojila 12. mesto. Leta 2019 je sledila zmaga v pokalu FIVB Challenger, ki je prinesla preboj v elitno Ligo narodov, jeseni pa je Slovenija na domačem evropskem prvenstvu osvojila še drugo srebro. Predsednik republike Borut Pahor je odbojkarjem za dosežek podelil državno odlikovanje Red za zasluge. Prvi nastop v elitni ligi narodov v Riminiju leta 2021 je slovenska vrsta zaključila na visokem 4. mestu, na evropskem prvenstvu na Češkem in Poljskem pa je posegla po še tretjem srebrnem odličju. Slovenski odbojkarji so navdušili tudi leta 2022, ko so na svetovnem prvenstvu, ki sta ga skupaj gostili Slovenija in Poljska, osvojili 4. mesto in tako zabeležili največji uspeh slovenske odbojke doslej, leto kasneje pa so se veselili še bronaste kolajne na evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostili Severna Makedonija, Izrael, Bolgarija in Italija.

Zadnja leta Urnaut skrbi tudi za razvoj slovenske odbojke, kot prvi reprezentant je organiziral svoj odbojkarskih kamp pod nazivom TU17.

Tonček Štern se je rodil leta 1995 v Mariboru. Svojo kariero je začel pri domačem Svitu iz Slovenske Bistrice, pred sezono 2013/14 pa se je slovenski reprezentančni korektor, ki je od nekdaj sanjal, da bo profesionalni odbojkar, preselil v OK Kamnik. V ekipi Calcit Volleyja je takrat igral tudi njegov starejši brat Žiga, leta 2016 pa sta skupaj osvojila pokalno lovoriko. V naslednji sezoni je Štern podpisal profesionalno pogodbo s Calzedonio iz Verone in se prvič preizkusil v tujini, hkrati pa tudi v najmočnejšem prvenstvu na svetu. Po dveh sezonah v Veroni je oblekel dres Top Volley Latine in znova združil moči s svojim bratom. Del sezone 2018/19 je odigral tudi v Katarju, za tamkajšnji Al Arabi S.C. Pred sezono 2019/20 je postal član poljskega prvoligaša BKS Visla Bydgoszcz, a je že po polovici sezone odšel v turški Halkbank iz Ankare, zadnji sezoni pa je spet odigral v italijanski Serie A, takrat za Kioene Padovo in Piacenzo. Pred sezono 2022/23 se je Štern preselil v Grčijo in postal član tamkajšnjega Olympiakosa.

Tonček Štern je nase prvič opozoril leta 2014, ko je bil izbran za najboljšega korektorja evropskega prvenstva do 20 let, z mlado izbrano vrsto do 21 let pa je uspešno nastopil tudi na svetovnem prvenstvu do 21 let v Mehiki. Kmalu zatem je priložnost za dokazovanje dobil tudi v članski reprezentanci, s katero je leta 2019, na evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostile Francija, Slovenija, Nizozemska in Belgija, osvojil tudi srebrno odličje. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je reprezentanco za uspeh odlikoval z redom za zasluge. Prvi nastop v elitni ligi narodov v Riminiju leta 2021 je slovenska vrsta zaključila na visokem 4. mestu, na evropskem prvenstvu na Češkem in Poljskem pa je posegla po še tretjem srebrnem odličju. Slovenski odbojkarji so navdušili tudi leta 2022, ko so na svetovnem prvenstvu, ki sta ga skupaj gostili Slovenija in Poljska, osvojili 4. mesto in tako zabeležili največji uspeh slovenske odbojke doslej.

Alen Pajenk se je rodil leta 1986 na Ptuju. Najprej ga je zanimala atletika, saj je bila njegova mama Sonja znana skakalka v višino, nato pa se je po poškodbi in preizkušanju različnih športov zaljubil v odbojko. Enako velja za njegovo sestro Saro Hutinski, ki je bila prav tako uspešna odbojkarica in članica slovenske ženske reprezentance. Alen in Sara, ki imata še eno strast - ljubezen do psov, sta si bila med igranjem v tujini vedno v oporo.

Pajenkov matični klub je OK Maribor, v katerem je igral med letoma 2003 in 2007 in osvojil en naslov slovenskega pokala. Pred sezono 2007-2008 je podpisal pogodbo z najuspešnejšim slovenskim klubom - ACH Volley Ljubljana, s katerim je osvojil tri naslove državnih prvakov, tri naslove pokalnih zmagovalcev ter dva naslova prvakov MEVZA. Potem se je Pajenk odločil, da se bo preizkusil še v tujini, kjer je prve tri sezone preživel v Italiji. V sezoni 2010-2011 je bil član Marmi Lanza Verone, medtem ko je naslednji dve sezoni igral za Cucine Lube Banca Marche Macerata in osvojil en naslov italijanskega prvaka in en superpokal. 2,03 metra visoki srednji bloker je v naslednjih sezonah igral za poljski Jastrzebski Wegiel (s katerim je osvojil tretje mesto v elitni ligi prvakov), turški Fenerbahče (osvojen naslov turškega pokala), italijansko Calzedonio Verona in poljski Cerrad Enea Czarni Radom. Pred sezono 2020-2021 je Pajenk postal član Stade Poitevin Poitiers in se prvič preizkusil v francoskem prvenstvu, nato pa odšel v Grčijo, k Olympiakosu.

Pajenk je do zdaj za reprezentanco zbral 175 nastopov, kar ga uvršča na tretje mesto, takoj za Mitjo Gasparinijem in Tinetom Urnautom. Kot izkušen odbojkar (prvo povabilo v člansko reprezentanco je prejel leta 2008) je bil zraven pri vseh slovenskih odbojkarskih uspehih, začenši z bronasto medaljo na sredozemskih igrah 2009 v Pescari v Italiji. Vendar pa je bilo leto 2015 eno najbolj uspešnih let, ko je Slovenija osvojila evropsko ligo in srebrno medaljo na evropskem prvenstvu v Bolgariji in Italiji. Za ta dosežek je bila ekipa nagrajena z najvišjim slovenskim priznanjem za športne dosežke - Bloudkovo nagrado. Leta 2016 je Slovenija že v svojem prvem nastopu v svetovni ligi zmagala v tretji kakovostni skupini svetovne lige, naslednje leto pa so bili Slovenci nepremagljivi v drugi kakovostni skupini tega tekmovanja. Leta 2018 je slovenska reprezentanca debitirala na svetovnem prvenstvu FIVB in končala na 12. mestu. V letu 2019 pa je Slovenija gostila CEV EuroVolley in se iz pariškega finala vrnila s srebrno medaljo. Reprezentanca je bila nagrajena tudi z redom za zasluge Republike Slovenije. Prvi nastop v elitni ligi narodov v Riminiju leta 2021 je slovenska vrsta zaključila na visokem 4. mestu, na evropskem prvenstvu na Češkem in Poljskem pa je posegla po še tretjem srebrnem odličju. Slovenski odbojkarji so navdušili tudi leta 2022, ko so na svetovnem prvenstvu, ki sta ga skupaj gostili Slovenija in Poljska, osvojili 4. mesto in tako zabeležili največji uspeh slovenske odbojke doslej, leto kasneje pa so se veselili še bronaste kolajne na evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostili Severna Makedonija, Izrael, Bolgarija in Italija.

Uroš Planinšič, je bil eden glavnih ustvarjalcev uspehov mariborske ekipe. Pred sezono 2022/23 je prestopil v Kamnik k tamkajšnjem Calcit Volleyju. Planinšič je na svoji športni poti karieri že osvojil slovensko prvenstvo, zaigral v ligi prvakov, v reprezentančnem dresu pa osvojil evropsko srebro. Z izbrano vrsto se je novega odličja veselil leta 2023, na evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostili Severna Makedonija, Izrael, Bolgarija in Italija, Slovenija pa je bila tretja.

Jan Kozamernik je bil rojen leta 1995 v Ljubljani. Prve odbojkarski korake je naredil v OK Črnuče, prvo profesionalno pogodbo pa je podpisal z najuspešnejšim slovenskim klubom, ACH Volleyjem Ljubljana, s katerim je med letoma 2014 in 2017 osvojil tri zaporedne naslove državnega prvaka, en naslov pokalnega prvaka, dvakrat pa je slavil v srednjeevropski ligi MEVZA. V tujino je odšel pred sezono 2017-2018, ko je okrepil vrste italijanskega prvoligaša Trentino Volley, naslednji dve sezoni pa je nosil dres Allianz Milana. Kozamernik je pred sezono 2021/22 sprejel nov izziv in podpisal dveletno pogodbo s poljsko Asecco Resovio.

Po uspešnih nastopih za mlade slovenske reprezentance se je hitro dokazal tudi v članski izbrani vrsti. Na evropskem prvenstvu 2015 je Sloveniji pomagal do srebrnega odličja, izjemen uspeh pa je odbojkarjem prinesel najvišje državno priznanje na področju športa, Bloudkovo nagrado. Leta 2016 in 2017 je bil Kozamernik član reprezentance, ki je zmagala v tretji in zatem še v drugi kakovostni skupini svetovne lige, leta 2018 pa je s Slovenijo prvič igral na svetovnem prvenstvu in osvojil 12. mesto.

Na EuroVolleyju leta 2019, ki ga je Slovenija gostila skupaj s Francijo, Belgijo in Nizozemsko, je naša vrsta osvojila še drugo srebro, Kozamernik pa je bil izbran za najboljšega srednjega blokerja prvenstva. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je reprezentanco za uspeh odlikoval z redom za zasluge. Prvi nastop v elitni ligi narodov v Riminiju leta 2021 je slovenska vrsta zaključila na visokem 4. mestu, na evropskem prvenstvu na Češkem in Poljskem pa je posegla po še tretjem srebrnem odličju. Slovenski odbojkarji so navdušili tudi leta 2022, ko so na svetovnem prvenstvu, ki sta ga skupaj gostili Slovenija in Poljska, osvojili 4. mesto in tako zabeležili največji uspeh slovenske odbojke doslej, leto kasneje pa so se veselili še bronaste kolajne na evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostili Severna Makedonija, Izrael, Bolgarija in Italija.

Kozamernik, ki lahko vedno računa na podporo svoje družine in žene Urške, je tudi uspešno zaključil študij na Fakulteti za elektrotehniko. V letu 2020 je zasnoval lastno blagovno znamko JK4, v letu 2021 pa organiziral prvi odbojkarski kamp za otroke.

Urban Toman se je rodil leta 1997 na Jesenicah, v domovini pa odbojkarsko znanje nabiral pri Žirovnici in kranjskem Triglavu. Leta 2018 ga je športna pot prvič popeljala na tuje. V Nemčiji je postal član zasedbe TSV Giesen Grizzlys. Sezono za tem je igral v Frankfurtu, poleti 2020 pa se vrnil v domovino in za eno sezono oblekel dres ACH Volley Ljubljane. Sledila je nova selitev na tuje, tedaj v Črno goro, kjer je okrepil Budvo. Z njo je v dveh zaporednih sezonah osvojil dvojno črnogorsko krono. V minuli sezoni je ekipo do uspeha vodil tudi kot kapetan.

Prosti igralec je bil član reprezentance leta 2017, ko je ta v drugi jakostni skupini svetovne lige osvojila prvo mesto. Isto leto je nastopil tudi na svetovnem prvenstvu. Za izbrano vrsto je Toman znova zaigral leta 2023 ter z njo na evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostili Severna Makedonija, Izrael, Bolgarija in Italija, osvojil bronasto odličje.

Bračko je od poletja 2019 član mariborskega Merkuja, pred tem pa je igral za Hoče in Fram. 

Bil je član mlajših reprezentančnih selekcij, selektor Gheoghe Cretu pa ga je leta 2023 prvič povabil na priprave članske reprezentance, s katero se je nato na evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostili Severna Makedonija, Izrael, Bolgarija in Italija, veselil bronaste kolajne.

Ob dvoranski odbojki uspešno igra tudi odbojko na mivki. Leta 2019 je v paru z Rokom Možičem osvojil srebrno odličje na evropskem prvenstvu do 18 let, dve leti kasneje pa sta naša odbojkarja postala še evropska prvaka do 20 let.

Dejan Vinčić se je rodil leta 1986 v Slovenj Gradcu. Odraščal je v Velenju, zato ne preseneča, da je bil njegov prvi profesionalni klub Šoštanj Topolšica, kjer je igral od leta 2004 do 2006. Naslednjo sezono je preživel pri Salonitu Anhovo, nato pa je njegov talent prepoznal najboljši slovenski klub - ACH Volley kjer je ostal od sezone 2008-2009 do konca sezone 2011-2012 in osvojil štiri naslove državnega prvaka in štiri naslove pokalnih zmagovalcev. Njegove prve izkušnje v tujini so bile pri poljskem PGE Skra Bełchatówu in turškem Spor Toto Spor Kulübüju. Naslednji dve sezoni je preživel v Franciji, kjer je igral za Narbonne Volley in Beauvais Oise UC, nato pa se vrnil v Turčijo v Halbank Ankara. Od leta 2017 do 2020 je svoj dom našel na Poljskem v Cerrad Enea Czarni Radomu, od sezone 2020/21 je član nemškega VfB Friedrichshafna. Vedno se rad vrača domov k družini v Novo Gorico.

Vinčić je kot standardni član vseh slovenskih reprezentanc eden najbolj izkušenih slovenskih odbojkarjev. Zato ni presenetljivo, da je bil zraven ob začetku vzpona reprezentance v letu 2015, ko je Slovenija zmagala v evropski ligi CEV in osvojila še srebrno medaljo na evropskem prvenstvu. V Evropski ligi je Vinčić prejel dve posamični nagradi: za najboljšega podajalca in najkoristnejšega igralca turnirja, za uspeh na evropskem prvenstvu pa je bila ekipa nagrajena z najvišjim slovenskim priznanjem za športne dosežke - Bloudkovo nagrado. Leta 2016 je Slovenija že v svojem prvem nastopu v svetovni ligi zmagala v tretji kakovostni skupini svetovne lige, naslednje leto pa so bili Slovenci nepremagljivi v drugi kakovostni skupini tega tekmovanja. Leta 2018 je slovenska reprezentanca debitirala na svetovnem prvenstvu FIVB in končala na 12. mestu. V letu 2019 pa je Slovenija gostila CEV EuroVolley in se iz pariškega finala vrnila s srebrno medaljo. Reprezentanca je bila nagrajena tudi z redom za zasluge Republike Slovenije. Prvi nastop v elitni ligi narodov v Riminiju leta 2021 je slovenska vrsta zaključila na visokem 4. mestu, na evropskem prvenstvu na Češkem in Poljskem pa je posegla po še tretjem srebrnem odličju. Slovenski odbojkarji so navdušili tudi leta 2022, ko so na svetovnem prvenstvu, ki sta ga skupaj gostili Slovenija in Poljska, osvojili 4. mesto in tako zabeležili največji uspeh slovenske odbojke doslej, leto kasneje pa so se veselili še bronaste kolajne na evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostili Severna Makedonija, Izrael, Bolgarija in Italija.

Vinčić si tudi želi prenesti svoje znanje mlajšim generacijam in s tem namenom od leta 2020 organizira svoj odbojkarski kamp.

Sašo Štalekar  se je rodil leta 1996 v Slovenj Gradcu in se najprej posvetil rokometu ter igral kot vratar. Po desetih letih se je odločil, da se preizkusi še v odbojki in se priključil treningom v OK Mislinja, za katerega je igral med letoma 2013 in 2015. Iz Mislinje se je preselil v OK Kamnik in s Calcit Volleyjem osvojil dve pokalni lovoriki. Pred sezono 2018/19 je podpisal profesionalno pogodbo z avstrijskim Hypo Tirolom AlpenVolleys Haching, ki je nastopal v nemškem prvenstvu ter se tako prvič preizkusil v tujini. Zaradi nepredvidljive sezone 2020/21, ki jo je zaznamoval covid-19, se je odločil, da bo znova igral za Calcit Volley, s katerim je nato še tretjič slavil v pokalnem tekmovanju. Po uspešni sezoni se je vrnil v tujino in se z grškim Panathinaikosom veselil naslova državnega prvaka, nato pa pred sezono 2022/23 podpisal dveletno pogodbo z nemškim prvoligašem BR Volleys iz Berlina.

Čeprav je Štalekar odbojko začel igrati precej pozno, šele pri sedemnajstih letih, se je hitro znašel tudi na seznamu članske reprezentance, za katero je debitiral leta 2016 v svetovni ligi, ki jo je Slovenija zaključila z zmago. Sledilo je še zlato odličje v drugi kakovostni skupini FIVB World League, naši odbojkarji pa so se nato leta 2018 prvič uvrstili tudi na svetovno prvenstvo in na njem osvojili 12. mesto. Sledilo je še izjemno leto 2019 z zmago v pokalu CEV Challenger in uvrstitvijo v elitno Ligo narodov ter domačim evropskim prvenstvom, na katerem je naša reprezentanca osvojila srebrno odličje. Štalekar je iz rok predsednika republike Boruta Pahorja prejel tudi državno odlikovanje Red za zasluge. Prvi nastop v elitni ligi narodov v Riminiju leta 2021 je slovenska vrsta zaključila na visokem 4. mestu, na evropskem prvenstvu na Češkem in Poljskem pa je posegla po še tretjem srebrnem odličju. Slovenski odbojkarji so navdušili tudi leta 2022, ko so na svetovnem prvenstvu, ki sta ga skupaj gostili Slovenija in Poljska, osvojili 4. mesto in tako zabeležili največji uspeh slovenske odbojke doslej, leto kasneje pa so se veselili še bronaste kolajne na evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostili Severna Makedonija, Izrael, Bolgarija in Italija.

Z 214 centimetri je Štalekar najvišji član slovenske reprezentance.

Jani Kovačič se je rodil leta 1992 v Šempetru pri Gorici in se kot njegov starejši brat Andrej odločil za odbojko. Prve odbojkarske korake je naredil v OK Salonit Anhovo, za katerega je igral deset let, od leta 2003 do 2013, in osvojil en naslov pokalnih prvakov. Kanal ob Soči, slikovito mesto ob smaragdni reki Soči, je tradicionalno slovensko odbojkarsko središče in dom kar nekaj reprezentantov. Kovačič je kariero nadaljeval v tujini, ko je najprej igral za avstrijsko SK Zadrugo AICH/DOB, sezono 2015/2016 pa je preživel v francoskem prvoligašu AC Cannes. Od tam se je vrnil domov in se pridružil ACH Volley Ljubljana, najuspešnejšemu slovenskemu klubu. Osvojil je tri naslove državnih prvakov, dva naslova pokalnih zmagovalcev ter dva naslova srednjeevropskih prvakov. Eden najboljših evropskih prostih igralcev je zadnji dve sezoni igral v Italiji, kjer je igral za Consar Ravenno in imel v italijanskem prvenstvu najvišji odstotek na sprejemu med prostimi igralci v rednem delu sezone 2020/21. V sezonah 2021/22 ter 2022/23 je z ACH Volleyjem Ljubljana osvojil trojno krono.

Leta 2015 je bil član reprezentance, ki je zmagala v evropski ligi CEV in osvojila srebrno medaljo na evropskem prvenstvu. Za ta dosežek je bila ekipa nagrajena z najvišjim slovenskim priznanjem za športne dosežke - z Bloudkovo nagrado. Leta 2016 je Slovenija že na svojem prvem nastopu v svetovni ligi slavila v tretji kakovostni skupini svetovne lige, naslednje leto pa so bili Slovenci nepremagljivi v drugi kakovostni skupini tega tekmovanja. Leta 2018 je slovenska reprezentanca debitirala na svetovnem prvenstvu FIVB in se uvrstila na 12. mesto. Kovačič je svoj talent pokazal tudi na evropskem prvenstvu 2019, na katerem je Slovenija znova zasedla drugo mesto, Kovačič pa je bil izbran za najboljšega prostega igralca prvenstva. Za izjemen športni rezultat je bila naša izbrana vrsta odlikovana z državnim odlikovanjem Red za zasluge. Prvi nastop v elitni ligi narodov v Riminiju leta 2021 je slovenska vrsta zaključila na visokem 4. mestu, na evropskem prvenstvu na Češkem in Poljskem pa je posegla po še tretjem srebrnem odličju. Slovenski odbojkarji so navdušili tudi leta 2022, ko so na svetovnem prvenstvu, ki sta ga skupaj gostili Slovenija in Poljska, osvojili 4. mesto in tako zabeležili največji uspeh slovenske odbojke doslej, leto kasneje pa so se veselili še bronaste kolajne na evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostili Severna Makedonija, Izrael, Bolgarija in Italija.

Kovačič pravi, da je včasih težko igrati kot prosti igralec, vendar vedno najde motivacijo, da je boljši, da napreduje in da vadi na najvišji možni ravni.

Žiga Štern je bil rojen leta 1994 v Mariboru. Svojo kariero je začel pri OK Svitu iz Slovenske Bistrice, nato pa se je pred sezono 2010/11 odločil, da matični klub zamenja za KekoVaricom Žužemberk, od koder je v nadaljevanju svoje odbojkarske poti, pred sezono 2016/17, odšel v OK Kamnik. V tamkajšnjemu Calcit Volleyju je igral skupaj s svojim mlajšim bratom, Tončkom in v klubu ostal štiri sezone ter se veselil enega naslova pokalnih prvakov. Sledil je podpis pogodbe z ACH Volleyjem Ljubljana, pri katerem je prebil eno leto in osvojil naslov državnega prvaka. Sezona 2017/18 je bila prva, ki jo je odigral na tujem, in sicer v dresu francoskega prvoligaša Stade Poitevina Poitiersa, nato pa so ga v svoje vrste zvabili pri italijanski Top Volley Latini, za katero je igral tudi brat Tonček. Naslednje tri sezone je Štern igral za grški Foinikas Syros ONEX, s katerim je že osvojil več lovorik. V sezoni 2022/23 je bil član Friedriechshafna, v prihodnje pa bo igral med poljsko elito za Šlepsk iz Suwalkija.

Prvega reprezentančnega uspeha se je slovenski sprejemalec veselil leta 2019, na domačem evropskem prvenstvu, ki ga je Slovenija gostila skupaj s Francijo, Belgijo in Nizozemsko in na katerem so naši odbojkarji osvojili srebrno odličje. Štern je tudi prejemnik državnega odlikovanja Red za zasluge za izjemne dosežke v športu. Prvi nastop v elitni ligi narodov v Riminiju leta 2021 je slovenska vrsta zaključila na visokem 4. mestu, na evropskem prvenstvu na Češkem in Poljskem pa je posegla po še tretjem srebrnem odličju. Slovenski odbojkarji so navdušili tudi leta 2022, ko so na svetovnem prvenstvu, ki sta ga skupaj gostili Slovenija in Poljska, osvojili 4. mesto in tako zabeležili največji uspeh slovenske odbojke doslej, leto kasneje pa so se veselili še bronaste kolajne na evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostili Severna Makedonija, Izrael, Bolgarija in Italija.

Gregor Ropret se je rodil leta 1989 v Ljubljani. Njegov prvi klub je bil OK Brezovica, v katerem je ostal do leta 2006. Nato je eno sezono igral za OK Olimpijo, preden je prestopil v svoj prvi profesionalni klub, Calcit Volley. V Kamniku je igral od leta 2007 do 2010. Naslednje tri sezone je preživel pri ACH Volleyju, najuspešnejšemu slovenskemu klubu. Moštvu je pomagal osvojiti tri naslove državnih prvakov, dva pokalna naslova in dva naslova MEVZA. Od leta 2014 do 2016 je bil član avstrijskega Hypo Tirol Innsbrucka in se veselil enega naslova srednjeevropskih prvakov. Nato je Avstrijo zamenjal za Turčijo, kjer je eno sezono nosil dres Afyona Belediye Yüntas. Eno sezono je preživel tudi v VK ČEZ Karlovarsko in osvojil češko prvenstvo. Pred sezono 2018/2019 se je Ropret preselil v Francijo in za dve sezoni postal član prvoligaša Nantes Rezé Métropole, nato pa se je vrnil v domači ACH Volley Ljubljana. Sezono 2021/22 je odigral v Franciji, kjer je branil barve tamkajšnjega Cambraija. V zadnji sezoni smo ga spremljali v dresu enega najmočnejših klubov v Evropi, v Perugii, s katerim je postal svetovni klubski prvak.

Ropret je že dolgo član slovenske odbojkarske reprezentance. V državnem dresu je igral že v mlajših kategorijah, največji uspeh pa je dosegel v članski vrsti. Bil je del ekipe, ki je na sredozemskih igrah leta 2009 osvojila bronasto medaljo, največje uspehe pa so Slovenci začeli nizati po letu 2015, ko je Slovenija zmagala v evropski ligi CEV in osvojila še srebrno medaljo na evropskem prvenstvu. Za ta dosežek je bila naša vrsta nagrajena z najvišjim slovenskim priznanjem za športne dosežke - z Bloudkovo nagrado. Leta 2016 je Slovenija že na svojem prvem nastopu v svetovni ligi zmagala v tretji kakovostni skupini svetovne lige, naslednje leto pa so bili Slovenci nepremagljivi v drugi kakovostni skupini tega tekmovanja. Leta 2018 je slovenska reprezentanca debitirala na svetovnem prvenstvu FIVB in končala na 12. mestu. V letu 2019 pa je Slovenija gostila CEV EuroVolley in se s pariškega finala vrnila s srebrno medaljo. Reprezentanca je bila za ta dosežek odlikovana z državnim odlikovanjem Red za zasluge Republike Slovenije. Prvi nastop v elitni ligi narodov v Riminiju leta 2021 je slovenska vrsta zaključila na visokem 4. mestu, na evropskem prvenstvu na Češkem in Poljskem pa je posegla po še tretjem srebrnem odličju. Slovenski odbojkarji so navdušili tudi leta 2022, ko so na svetovnem prvenstvu, ki sta ga skupaj gostili Slovenija in Poljska, osvojili 4. mesto in tako zabeležili največji uspeh slovenske odbojke doslej, leto kasneje pa so se veselili še bronaste kolajne na evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostili Severna Makedonija, Izrael, Bolgarija in Italija. Ropret tekme za 3. mesto zaradi poškodbe ni mogel odigrati, v slovenski zasedbi ga je nadomestil Dejan Vinčić.

Poleg odbojke je Ropret ljubitelj tenisa, njegov idol je Roger Federer, za branje pa priporoča avtobiografijo Andreja Agassija, Open. Zase pravi, da je bolj nočna ptica kot jutranji človek, včasih pa se težko odpove sladkarijam.

Klemen Čebulj se je rodil leta 1992 v Slovenj Gradcu. Njegova športna pot se je začela leta 2007 v ekipi odbojkarskega kluba Fužinar, v sezoni 2008/09 pa je prestopil v OK Fram, kjer je ostal dve leti. V članski reprezentanci je prvič nastopil leta 2010, leta 2011 pa je v evropski ligi osvojil bronasto medaljo.

V sezoni 2011/12 je Čebulj postal član ACH Volleyja, kluba, s katerim je osvojil tako državno prvenstvo kot slovenski pokal. Njegovi nastopi v dresu najuspešnejšega slovenskega kluba niso ostali neprepoznavni. Že v naslednji sezoni je Čebulj podpisal za Altotevere Volley iz San Giustina, v naslednjih dveh sezonah, pa je igral za CMC Ravenna. Še naprej je ostal v Italiji in se pridružil Cucine Lube Civitanovi ter svoji ekipi v letih 2016 in 2017 pomagal osvojiti tretje mesto v ligi prvakov, skupaj z naslovom italijanskih državnih in pokalnih prvakov leta 2017. Čebulj se je nato šesto sezono zapored v Italiji preselil v Powervolley Milano. Igranje za Golden Age v Šanghaju v sezoni 2018/19 je bila popolnoma nova izkušnja za slovenskega sprejemalca, ki je kariero nadaljeval v Itas Trentinu v sezoni 2019/20, nato pa se odločil za odhod na Poljsko, kjer igra za Asseco Resovia Rzeszow.

Za Čebulja je bilo leto 2015 zelo uspešno v reprezentančnem dresu, saj je Slovenija zmagala v evropski ligi CEV in osvojila še srebrno medaljo na evropskem prvenstvu. Za ta dosežek je bila ekipa nagrajena z najvišjim slovenskim priznanjem za športne dosežke - Bloudkovo nagrado. Leta 2016 je Slovenija že v svojem prvem nastopu v svetovni ligi zmagala v tretji kakovostni skupini svetovne lige, naslednje leto pa so bili Slovenci nepremagljivi v drugi kakovostni skupini tega tekmovanja. Leta 2018 je slovenska reprezentanca debitirala na svetovnem prvenstvu FIVB in končala na 12. mestu. V letu 2019 pa je Slovenija gostila CEV EuroVolley in se iz pariškega finala vrnila s srebrno medaljo. Reprezentanca je bila nagrajena tudi z redom za zasluge Republike Slovenije. Prvi nastop v elitni ligi narodov v Riminiju leta 2021 je slovenska vrsta zaključila na visokem 4. mestu, na evropskem prvenstvu na Češkem in Poljskem pa je posegla po še tretjem srebrnem odličju. Slovenski odbojkarji so navdušili tudi leta 2022, ko so na svetovnem prvenstvu, ki sta ga skupaj gostili Slovenija in Poljska, osvojili 4. mesto in tako zabeležili največji uspeh slovenske odbojke doslej, leto kasneje pa so se veselili še bronaste kolajne na evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostili Severna Makedonija, Izrael, Bolgarija in Italija.

Na odbojkarskem igrišču je najboljši slovenski odbojkar v letih 2019 in 2020 najbolj znan po izjemnem odrivu in močnem napadu, poleg odbojke pa je Čebulj tudi velik ljubitelj psov in mačk, med drugim ima tudi brezdlako mačko pasme sfinga.

Rok Možič se je rodil leta 2002 v Mariboru, kjer je v tamkajšnjem OK Merkurju naredil tudi prve odbojkarske korake ter tako sledil poti svojega očeta Petra in mame Mojce, nekdanjih slovenskih reprezentantov. Od sezone 2018/19 je član članske ekipe mariborske vrste, s katero je v sezoni 2020/21 osvojil tudi naslov državnih prvakov, prvi po tridesetih letih. V sezoni 2021/22 se je Možič prvič preizkusil v tujini, v močnem italijanskem prvenstvu, kjer je v dresu Verone postal napadalec z največ doseženimi točkami v rednem delu tekmovanja. 

Možič ob dvoranski odbojki uspešno igra tudi v odbojki na mivki. Lahko se pohvali z več naslovi državnega prvaka v različnih starostnih kategorijah, leta 2019 pa je v paru z Rokom Bračkom osvojil tudi srebrno odličje na evropskem prvenstvu do 18 let, dve leti kasneje pa sta naša odbojkarja postala še evropska prvaka do 20 let.

S slovenski reprezentanco do 17 let se je veselil naslova srednjeevropski prvakov, najmlajši član slovenske izbrane vrste pa ima tudi že nekaj izkušenj z nastopi za člansko reprezentanco, s katero je leta 2020 igral na kvalifikacijah za olimpijske igre. Prvi nastop v elitni ligi narodov v Riminiju leta 2021 je slovenska vrsta zaključila na visokem 4. mestu, na evropskem prvenstvu na Češkem in Poljskem pa je posegla po še tretjem srebrnem odličju. Slovenski odbojkarji so navdušili tudi leta 2022, ko so na svetovnem prvenstvu, ki sta ga skupaj gostili Slovenija in Poljska, osvojili 4. mesto in tako zabeležili največji uspeh slovenske odbojke doslej, leto kasneje pa so se veselili še bronaste kolajne na evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostili Severna Makedonija, Izrael, Bolgarija in Italija.

Kljub mladosti se Možič že lahko pohvali z lastno blagovno znamko, RM9, s svojo spletno stranjo in tudi z odbojkarskim kampom.

Nik Mujanovič je za odbojkarsko žogo poprijel v Kamniku, od koder tudi prihaja in prve nastope na odbojkarskih tekmovanjih zabeležil v mini selekciji tamkajšnjega Calcit Volleyja, katerega član ostaja tudi v prihodnje. Že v sezoni 2018/19, ko je bil star komaj 14 let, je zabeležil prve nastope v drugoligaški konkurenci slovenskega prvenstva, v sezoni 2020/21 pa smo ga občasno že videli igrati v udarni zasedbi kamniškega kluba. Nanj so v klubu resno računali tudi v sezoni 2021/22, kjer je v Sportklub prvi odbojkarski ligi dobil veliko priložnosti za dokazovanje.

Nik je že v mladih slovenskih reprezentancah dokazal, da je pred njim svetla prihodnost. Njegov talent je prepoznal tudi selektor slovenske članske izbrane vrste Mark Lebedew in ga pred sezono 2022 povabil na priprave. Nik je v članskem dresu že odigral prve pripravljalne tekme, uradni nastop pa je obetavni korektor dočakal leta 2023 v Ligi narodov, zatem pa je z izbrano vrsto igral še na evropskem prvenstvu 2023 in osvojil bronasto odličje, nastopil pa je tudi v kvalifikacijah za olimpijske igre v Parizu, ki jih je leta 2023 gostil Tokio.

Janž Janez Kržič je prve odbojkarske korake naredil v ŠD Brezovica, v katerem je igral za vse mlajše kategoriji, od mini odbojke do mladincev in s soigralci nizal lepe rezultate. Po sezoni 2020/21, v kateri je z ekipo Špan Brezovica nastopal v 1.B državni odbojkarski ligi, se je preselil v vrste takrat aktualnega državnega prvaka, OK Merkur Maribora, v katerem kot eden najpomembnejših členov ostaja tudi v prihodnje. Z mariborsko vrsto je v sezoni 2021/22 igral tudi v elitni Ligi prvakov.

Janž je vidno vlogo igral tudi v mladih slovenskih reprezentancah, leta 2022 pa je prvič prejel vabilo v člansko izbrano vrsto. V slovenskem dresu je pod vodstvom Marka Lebedewa že odigral prve pripravljalne tekme, na uradni nastop pa obetavni srednji bloker še čaka.