V svoji karieri ste igrali tako doma kot na tujem. Gotovo ima vsaka odločitev svoje prednosti in slabosti, jih lahko navedete?

Tonček: »Prednost igranja doma, v Sloveniji, je gotovo, da si blizu najbližjih, staršev, punce, otrok. Največja prednost je to, da si lahko vedno doma. Se pa Slovenija težko primerja z državami, v katerih nas igra večina Slovencev, saj so tuje lige na veliko višjem nivoju. Je pa res, da je slovenska liga v zadnjem času močno dvignila raven. Veliko nas gre torej v tujino zaradi višjega nivoja odbojka in posledično je tudi finančni vidik v tujini precej boljši.«

Kot potrjuje tudi slovenski reprezentančni korektor pa ni pravega recepta, kdaj iti v tujino oz. kako v tujini uspeti. »Težko je reči, do katerega leta ostati doma oz. kdaj iti v tujino, kdaj si pripravljen, kdaj si na dovolj visokem nivoju. Gotovo pa je ena od prednosti, da se z evropsko odbojko spoznaš, ko si še doma. Sam sem z igranjem odbojke začel v Slovenski Bistrici, potem sem pa kar hitro, s 15., 16. leti odšel v Kamnik. Tam smo igrali tudi na evropskih tekmovanjih in tako sem videl, na kakšnem ravni so klubi iz ostalih držav. To je gotovo prednost, da vidiš, kako je v tujini. Kar se tiče tujine, je tako, da te pokliče klub, ki se mu dopadeš, te vidi trener, ki si mu všeč in to je to.« 

Če bi se vrnili domov, katere stvari, povezane z igranjem v tujini, bi pogrešali? Mogoče hrano ali drugačen način življenja?

Tonček: »Vedno je najlepše doma, v krogu najbližjih, od prijateljev do družine in vseh ostalih, zato po koncu kariere ne bi želel živeti nikjer drugje kot doma. Drži pa, da v tujini spoznavaš druge kulture, hrano, spoznaš veliko novih ljudi. Sam sem igral na Poljskem, v Italiji, Turčiji, mesec in pol sem bil tudi v Katarju. Videl in doživel sem veliko različnega, od hrane do kulture in ljudi. Lahko bi rekel, da je bil povsod, kjer sem bil, dober ambient. Nikjer se nisem počutil slabo, je pa bilo povsod drugače. V Italiji sem se navadil testenin in po eni strani je za športnike skoraj zaželeno, da pojedo veliko testenin, ki mi zaenkrat kar prijajo. Je bila pa hrana tudi v Turčiji zelo dobra. Poleg tega so ljudje tam zelo prijazni in ustrežljivi. Na Poljskem je pa tako podobno kot v Sloveniji. Mislim pa, da bomo po koncu kariere živeli kar v Slovenski Bistrici, se je pa lepo vrniti v vse kraje, kjer sem do zdaj igral.«

V svoji karieri ste prepotovali veliko sveta. Obisk katere države bi priporočili in za kaj si je v njej zares treba vzeti čas?

Tonček: »Odvisno komu je kaj všeč. Gotovo pa je bil Katar, tisti mesec in pol, kar sem igral tam, ena najlepših izkušenj. A Katarja ne moreš primerjati z Evropo. Če pogledam klube, v katerih sem igral, se mi je Verona najbolj zasidrala v srce. Še zdaj, ko igram v Padovi, ki je eno uro oddaljena od Verone, se z družino velikokrat vračamo tja. Tam imamo tudi precej prijateljev, mesto kot mesto je pa tako ali tako poznano zaradi Romea in Julije ter vseh drugih znamenitosti, ki so tam. Ogled centra Verone bi priporočil vsem. Imajo pa Italijani tudi dobro hrano in čeprav že četrto sezono igram v Italiji, vedno najdeš nekaj novega in okusnega, ki te preseneti.«

Po čem mislite, da so si vas zapomnili v tujini in po čem bi si sami želeli, da bi se vas spominjali?

Tonček: »Vedno poskušam biti umirjen in želim pomagati soigralcem, če jim le lahko. Skušam jim predati izkušnje iz preteklosti in pomagati, če je to v moji moči, tako na igrišču kot izven igrišča. Mislim, da nisem nekdo, ki bi delal 'galamo' in se lahko prilagodim ostalim. Ne izstopam iz družbe, se vklopim in pomagam, da vsi skupaj lahko stkemo vez, skušam delati tako, kot je prav. Želim si, da bi se me zapomnili kot nekoga, ki ni problematičen.«

Čeprav ste trenutno primorani igrati pred praznimi tribunami in ne morete občutiti pravega ozračja na klubskih tekmah, so vam trenutki, ko so bili navijači vaš sedmi igralec, zagotovo ostali v spominu. Poleg slovenskih, so vas še kje navijači zares pozitivno presenetili?

Tonček: »Na Poljskem nismo imeli veliko navijačev, v Turčiji jih skoraj ni bilo, prišli so samo na pomembnejše tekme. Tu v Padovi sem slišal, da imajo dobre navijače, a sam tega še nisem imel priložnosti občutiti. Zato bi izbral Verono, kjer sem igral prvi dve leti. Tam se je v dvorani vedno navijalo ves čas in na ves glas. Navijači so nam prirejali tudi večerje, po tekmah so nam nosili darila, pripravljali presenečenja. Tudi letos, ko smo z Verono igrali prijateljsko tekmo, ko še ni bilo vseh teh ukrepov, so vsem, ki smo igrali v Veroni, prinesli darila. Z nekaterimi navijači sem še zdaj v stiku, me spremljajo in mi po tekmah napišejo pohvalo.«

Se pa 25-letnik rad spominja trenutkov igranja pred polnimi tribunami. »Pred praznimi tribuni je veliko drugače kot pa igrati v glasni dvorani, v kateri se navija. Nekaj tekem si že motiviran, po dvajsetih, petindvajsetih tekmah pa ti motivacija avtomatsko malo pade in če bi bili gledalci v dvorani, bi te dvignili in ti dali samozavest. Kakšno moč in motivacijo ti lahko dajo navijači, smo videli pred dvema letoma v Sloveniji, na evropskem prvenstvu, ko smo v Stožicah igrali četrtfinale in polfinale pred nabito polno dvorano. To pomaga ekipi in ji da dodatno moč, ki jo žene do večjih uspehov. Imamo pa srečo, da v klubu Padova doslej še nismo imeli okužb in smo že celo sezono v polnem pogonu.«

Poleg Tončka je v odbojki uspešen tudi njegov starejši brat Žiga in kot pravi korektor Kioene Padove, je to le dodaten plus. »Po eni strani je to motivacija in lahko eden proti drugemu tekmujeva v pozitivnem smislu. Po drugi strani pa si pomagava, po tekmah se velikokrat slišiva in če kdo opazi kako slabost, si skušava pomagati, popraviti to in povedati svoje mnenje. Svoje mišljenje pa pove tudi oče (ki je tudi nekoč igral odbojko, op.). Lahko bi rekel, da eden drugemu privoščiva uspeh.«

Je pa 25-letnik iz Slovenske Bistrice prepričan, da z bratom še nista rekla zadnje. »To, da sva edina brata v reprezentanci, je lepa stvar. Osvojitev srebrne medalje na evropskem prvenstvu, kjer sva bila oba del ekipe, je gotovo neka uresničitev sanj. Se pa zgodba tukaj ne konča in prepričan sem, da lahko dosežemo še kakšen lep rezultat za naša državo.«